Tokrat se bomo spomnili nekaj uspešnih "sofomorjev" (t.j. albumov pri ustvarjalcu št. 2 kateri niso bilo zanič ali padec napram prvencu).
ATCQ - The Low End Theory (1991)
Le leto dni po dobro sprejetem prvencu so se Questi vrnili s še močnejšim albumom. Bistvene spremembe, ki so se med tem zgodile so sledile znotraj same ekipe - Jarobi White je zapustil skupino in se posvetil študiju, Pfife Dawg se je začel spopadati z diabetesom, zaradi česar so posledično tudi začeli delovati bolj kot team, na albumu pa je dobil precej več prostora, kot pa na prvencu. Kot največja inovacija, je bilo to, da so povabili legendarnega basista Rona Carterja k sodelovanju - in to je bil zadetek v polno. Beati so precej minimalistični, vendar so močni bassi in izbrani bobni zadetek v polno ob precej zavednih lirikalnih vložkih. Sampli so večinoma jazzovski. Zmagovalna singla sta bila "Scenario" in "Check The Rhime", ki nista sicer dosegla zlatih vrstic na splošnih lestvicah, sta pa posekala konkurenco na rap lestvicah. Čeprav je Q-Tip že na prvi plati opozoril na svoje sposobnosti, ga je čez ta album res užitek znova in znova poslušati - svoj maksimum pa je verjetno dosegel šele kasneje, kar je redkost, da se izvajalci razvijajo čez celo kariero; no on je vsekakor tak.CYPRESS HILL - Black Sunday (1993)
Tudi Cypressi so imeli že težko pričakovan drugi rilis. Zanimivo je tudi to, da je v času njihovega drugega albuma povpraševanje po prvem tako naraslo, da so potem hkrati imeli 2 albuma na lestvici desetih najbolj prodajanih - in če se ne motim je ta album tudi prvi rap album, ki je debitiral na billboardu na prvem mestu. Gre samo za še bolj glasbeno zanimiv izdelek; tudi če nisi reper, bi lahko zlahka prebengal večino ali celo celo plato večkrat. Nenazadnje so si sami ustvarili tudi precejšen krog poslušalcev med trdo rockovsko publiko. In nenazadnje, kdo ne pozna legendarne svetovne uspešnice "Insane in the Brain". DJ Muggs na vrhuncu. B-Real na vrhuncu. Kljub vsem naslednjim uspešnicam in albumom, pa je vseeno ta tisti, ki je zajel lirično vse tisto, kar danes pogrešamo in kar je potrebno za klasični album - zanimive zgodbe, vrhunska produkcija (z zanimivimi psihodeličnimi soundi), učinkoviti sempli, trdi lirični vložki Sen Doga, tehnično podkovani B-Real...to pa so samo nekateri izmed plusov na tem izdelku. Kdor tega ni poslušal, naj seveda v naslovu album pobere dol, tukaj pa še seveda singl o katerem smo govorili:ESHAM - Judgement day (1992)
Za zaključek vzamimo še Eshamov sofomor. Izdal ga je pri 16 letih in je dejansko prvi dvojni rap album - vol. 1 in vol. 2 sta bila izdana oba naenkrat posamično (medtem se zmeraj napačno govori, da je 2pac tisti, ki je imel z "All Eyez On Me" prvi dvojni rap album). Album je klasik, za vse ljubitelje acidnega rapa, horror core varjante ali kakorkoli. Gre pa za dosti bolj brutalno in nasilno zadevo, kot je bil že tako ali tako njegov prvenec - "Booming Words from hell" - tukaj se namreč tudi vidi, da je precej odrastel in vse "horror" zgodbe razlaga z nekim večjim filingom, izkušnjami, dejansko lahko poslušalec dobi občutek, da je v nekem flešu. Za produkcijo, ki je pod vplivom trdih rockovskih semplov v kombinaciji z mnogimi jazz variantami in trip efekti, je poskrbel v celoti sam. S tem rilisom je seveda samo še pogrel (prestrašil) Detroitsko underground sceno in bil velik vpliv kasnejšim "acid-rap" ustvarjalcem kot npr. tudi Eminemu, Monoxidu, Twiztidom itd, saj bi ga lahko vzeli za nekak prototip tega podžanra - "...I hold my black dick just like a pool stick /My cue balls in my corner pocket so watch it..." Mislim, da ta album ni imel singla, zato pa tukaj ena izmed stvari na teh platah:Peace,
-Infektosoul-
Ni komentarjev:
Objavite komentar