Malo zamude zadnjih par večerov, pa dajmo kr prešaltat na današnje albume.
%5B1%5D.jpg)
Še velik hip hop head, bi danes lahko spregledal Bahamadio, sploh ženske prej spregledamo, je pa vprašanje, če jih dejansko res, ko jih je le tako malo teh, ki so dejansko znale potrgati na mikrofonu. Članica Gang Starr Foundationa in filadelfijska hči, se je sprva lotila zadeve kot DJka, vendar jo je to kmalu popeljalo v reperske vode. Na tem njenem prvencu je toliko materiala, ki je ostal z leti spregledan in nekako odrinjen z ostalimi člani kolektiva, največ produkcije imata namreč čez Guru in DJ Premier. Rap javnost je opozorila s prvim singlom "Total Wreck" (prod. Guru) kjer je pokazala, da dekleta za fanti prav nič ne zaostajajo, širšim množicam pa se je predstavila s klasiko, "Uknowhowwedo". Na albumu je skozi prisoten chillout vajb, ki ga uravnoteži s svojim posebnim flowom in deliverijem, kot pravi sama včasih, namerno offbeat-flow, tudi na trših komadih, kot je npr. "Da Jawn" (kjer se kot gost pojavi domačin, legenda, Black Thought iz Rootsov). Lirično o njej ni za dvomiti, ampak ali premorete toliko, da poslušate več kot hardkor pljuvanje in trganje glasilk, pa boste videli prav s to plato. 
Direktno iz D.C.ja je več kot desetletje nazaj opozorila nase Nonchalant. Kateri hip hop head se ne spomni singlov "5 o' clock" ali pa albumu istoimenskega? Žal je bil ta prvenec tudi zadnji uradni album z njene strani (čeprav je po netu pred časom krožil tudi nek bootleg novejšega albuma, ki pa ga sam nisem uspel dobiti). Precej stvari je morala narediti sama, prevzela je tudi mesto izvršnega producenta, tako da je imela pri večini stvari proste roke, skoraj v celoti pa je produkcijo pripravil Bam (produciral je leta kasneje npr. Dillemo od Kelly Rowland in Nellya). Ta album je torej v celoti "njen", ne moremo je ravno primerjati z Bahamadio, vsekakor pa je to zelo soliden poskus, ki je pripomogel, da so večji support dobile tudi predstavnice nežnejšega spola, tudi v letih, ko je začel rap sam po sebi že počasi padati. Osebno mi je precej zadev, h katerim se splača vračati, je pa morda kak komad ali dva odveč na tem albumu, saj bi bil album čisto dober tudi brez njih.
Za časa tega albuma, je bila Yo-Yo že poznana z dvema albuma pred tem, ki sta bila spodobno uspešna v komercialnem smislu. S tem pa je zadela v polno - morda so nekateri mnenja, da je njen prvenec najboljše delo, noben pa me v to ne more prepričati, namreč, ta album, njen tretji je tudi njen vrhunec kariere. Za poln hardkor funky ritmov, značilnih za West Coast v tistem obdobju je v večini zasluge pobral nihče drug kot Ice Cube (ja, pobral), ki je bil nekako skozi celotno kariero njen mentor, pred tem, sta to delala skupaj z njegovim bratrancem Del tha funky homosapienom. Prvič se je namreč pojavila pri rosnih 18ih na Cubeovem prvencu. Cover te plate ne pove vsega, je pa precejšen približek, saj se je za razliko od predhodne plate, ki je bila bolj osredotočena na pozitivo, prelevila v neko minorno gangsterko, ampak ta proces je praktično postopen, tako, da ji niti ne bi mogli zameriti; zadela pa je v polno - lirikalno nikoli ni bila na nekem izjemnem nivoju, ampak največ pa doseže prav s tem poskusom. Potegnite, preverite (linki so v naslovih), dodam pa še video prvega singla.peace
Ni komentarjev:
Objavite komentar